Duševno zdravje Slovencev po epidemiji je odvisno tudi od našega odziva v prihajajočih mesecih

Z drugim valom epidemije koronavirusne bolezni in s spremljajočimi ukrepi postaja jasno, da je covid-19 prerasel okvire zdravstva in da je veliko več kot zdravstvena kriza. V ospredje prihajajo skrbi in negotovosti, ki jih s seboj prinašajo ekonomske in širše družbene posledice epidemije. Katere so po vaših ocenah najpogostejše duševne stiske, ki jih je sprožila epidemija?

Drugi val epidemije doživljamo nekoliko drugače kot prvega. Spomladi smo se spogledovali s črnim scenarijem iz Italije, pa tudi sicer je bilo o virusu še veliko neznanega. V tokratni val epidemije smo vstopili po več mesecih t.i. nove normalnosti, ki je vsakdan mnogih Slovencev temeljito spremenila. Stiske, ki jih doživljamo, se kažejo predvsem na področju razpoloženja, v občutjih tesnobnosti, lahko tudi paničnih napadov, depresivnosti ter težav z nespečnostjo.

Težave v duševnem zdravju se niso pojavile le z epidemijo, temveč jih lahko sprožajo številni različnimi dejavniki tekom našega življenja. Kako je na obstoječe stanje v Sloveniji vplivala epidemija?

Pomembno se je zavedati, da se je doživljanje epidemije skozi leto pomembno spreminjalo. V obdobju obeh valov je zaznati porast težav v duševnem zdravju in nižje ravni blagostanja. V obdobju med dvema valovoma pa se je počutje prebivalstva občutno popravilo in vrnilo na predepidemske ravni ali celo nad njih. Slednje smo opazili v raziskavi, ki smo jo izvedli v drugi polovici maja, kjer so nekateri kazalniki duševnega zdravja pri večini prebivalstva nakazovali boljše počutje kot leta 2016. Do podobnih ugotovitev prihajajo tudi raziskovalci iz tujine. Kaj to pomeni s konkretnimi številkami, zaenkrat sicer še ni mogoče govoriti, saj nimamo na voljo dovolj primerljivih raziskav. Številne raziskave na mednarodnem nivoju so namreč še vedno v teku, tako kot je v teku tudi pandemija. Na duševno zdravje v letu 2020 so verjetno bolj vplivale razlike v bremenu bolezni covida in v ukrepih, ki so jih države sprejemale za omejitev širjenja virusa SARS-CoV-2, kot pa razlike v kulturnem okolju.

Ljudje smo si različni. Nekateri imajo več informacij, znanja, veščin, kako se s temi stiskami soočiti, drugi manj. Je katera skupina prebivalcev še posebej ranljiva?

Razlike so tako v sposobnosti soočanja z obremenjujočimi ali stresnimi dogodki, kakor tudi v ravni stresa, ki so ga deležne različne skupine prebivalstva. Pogosto se ti dve značilnosti prekrivata, kar pomeni, da so nekatere skupine prebivalstva še bolj izrazito izpostavljene tveganju za razvoj težav v duševnem zdravju. Zagotovo so med bolj ranljivimi tisti, ki zbolijo za covidom-19 in potrebujejo intenzivno zdravljenje, ter zdravstveni delavci, ki prestajajo izjemno velike delovne obremenitve. To kažejo tudi raziskave iz preteklih pandemij. Sicer pa lahko med bolj ranljive dodamo še osebe, ki živijo z duševno motnjo, starostnike – predvsem tiste, ki živijo sami ali nimajo čvrste socialne mreže, osebe, ki živijo v tveganju revščine ali pod pragom revščine, ter mladostnike.

Kako se po vašem mnenju najbolj učinkovito spopasti s stiskami, ki jih trenutna situacija prinaša? Kaj svetujete?

Na prvem mestu je zavedanje, da je normalno, da v okoliščinah, kot jih doživljamo letos, občasno občutimo tesnobo, strah, žalost, jezo ali nemoč. Na marsikaj, kar se dogaja, ne moremo vplivati. Zato pa se lahko osredotočimo na tiste stvari, ki jih lahko spreminjamo. Vedno je dobro začeti pri osnovah – poskrbimo, da jemo uravnoteženo in redno, da pijemo dovolj tekočine ter da si privoščimo dovolj kakovostnega spanca. Enako pomembno je, da ostajamo (ali postanemo) telesno aktivni in si vzamemo prosti čas za aktivnosti, s katerimi smo morda že v preteklosti učinkovito prebrodili obremenjujoče trenutke. Če si vzamemo čas zase, nismo sebični, temveč ravnamo odgovorno do sebe in do svojih bližnjih. Ostanimo v stiku s svojci in prijatelji. Kakor pri drugih naštetih načinih spopadanja s stiskami, je tudi za socialne interakcije koristno, da si izoblikujemo rutino. Praznujmo »male in velike zmage« s svojimi bližnjimi in ne spreglejmo, da vendarle doživljamo tudi marsikaj pozitivnega. Poleg stvari, za katere se priporoča, da jih počnemo več in pogosteje, se za nekatere priporoča, da se jih izogibamo. Spoprijemanje s stiskami s pitjem alkohola, kajenjem ali uporabo drugih substanc ni priporočljivo. Prav tako je dobro omejiti količino časa, ki ga preživimo ob spremljanju novic – še posebej, če nas te razburjajo. Predvsem pa je pomembno, da o stiskah, ki jih težko obvladujemo, spregovorimo. Vsi doživljamo podobne stiske in si lahko medsebojno pomagamo.

V preteklih mesecih se je zaradi ukrepov v zdravstvu zmanjšala dostopnost do nenujnih zdravstvenih storitev. Verjetno je tako tudi na področju duševnega zdravja. Kaj to pomeni za ljudi z duševnimi težavami, ki že v običajnih razmerah težko pridejo do ustrezne obravnave? Mnogi med njimi tudi dolgo zbirajo pogum, preden poiščejo strokovno pomoč.

Drži, tudi na področju duševnega zdravja se je bistveno zmanjšala dostopnost do zdravstvenih storitev. Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da v tretjini vseh držav ni bilo dostopa do večine storitev s področja duševnega zdravja ali pa je bil ta bistveno zmanjšan. Tretjina držav je celo poročala o pomembno zmanjšani dostopnosti do nujnih storitev. V Sloveniji so nujne storitve ostale dostopne, nenujne pa so bile manj dostopne, pri čemer se je poskušalo večjo dostopnost zagotavljati tudi s storitvami telemedicine. Zmanjšana dostopnost do strokovne pomoči pomeni povečano tveganje za poslabšanje ali razvoj duševnih motenj.

Zdravstveni delavci so v prvih vrstah boja proti koronavirusu, nosijo največji del bremena in so zaradi narave svojega dela izpostavljeni največjim tveganjem. Tveganja pa niso zgolj povezana z okužbo. Zaradi stresa, dela v izrednih razmerah in pomanjkanja kadra je ogroženo tudi njihovo duševno zdravje. Omenili ste, da spadajo med bolj ranljive. Kako se s stiskami na delovnem mestu sooča zdravstveno osebje? Kako lahko stiske preprečimo?

Raziskava o potrebah po psihosocialni podpori, ki jo izvajamo v sodelovanju z Društvom psihologov Slovenije in drugimi organizacijami, ki sodelujejo v Operativni skupini za izvajanje psihološke pomoči med epidemijo, je trenutno v teku, tako da podatkov o tem, kako se s stiskami soočajo zdravstveni delavci v Sloveniji še nimamo. Mednarodne izkušnje preteklih epidemij pa kažejo, da se pri zdravstvenem osebju lahko pojavijo anksiozne motnje, depresija ali postravmatska stresna motnja, kar lahko pričakujemo tudi med slovenskimi zdravstvenimi delavci. Stresne obremenitve, ki jih doživljajo, so zdravstveni delavci pogosto primorani postaviti na stran in dati prednost krizni situaciji, ki od njih zahteva popolno predanost. Občutki nemoči in nezadovoljstva običajno vodijo v pojav izčrpanosti. Pomembno je, da zdravstveni delavci zaščitijo sebe in svoje zdravje, saj lahko le tako še naprej opravljajo ključno vlogo pri skrbi in varovanju zdravja pacientov. Zato je potrebno zaposlenim zagotoviti osebno varnost (osebna varovalna oprema, možnost za počitek, redna prehrana). Nove informacije je treba sporočati jasno in odkrito, če je le mogoče, je priporočljivo rotirati zaposlene med bolj in manj obremenjujočimi delovnimi mesti. Smiselno je zaposlene vnaprej pripraviti na možne travmatične dogodke, s katerimi bi se lahko soočili, in vzpodbujati medsebojno podporo ter izmenjavo izkušenj.

Verjetno je zgodaj govoriti o posledicah, ki jih bo pustila epidemija na duševnem zdravju Slovencev. A kljub temu, kakšne so vaše ocene?

Kakšno bo duševno zdravje Slovencev po epidemiji, je še vedno v določeni meri odvisno od tega, kako se bomo odzvali v prihajajočih mesecih. Pomembno je, da se stiske naslovi večnivojsko – od zagotavljanja osnovnih življenjskih potreb, nudenja psihosocialne podpore, pa vse do specializirane strokovne pomoči. Povečanju bremena duševnih motenj, predvsem razpoloženjskih, se verjetno ne bomo mogli v celoti izogniti.

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje vodite strokovno skupino za duševno zdravje. Ali se znotraj skupine že pripravljate na obdobje po epidemiji? Katere aktivnosti načrtujete? Na kakšen način menite, da bo potrebno pristopiti k blaženju posledic, ki jih bo na duševnem zdravju pustila epidemija?

Na NIJZ smo že ob prvem valu pripravili možne ukrepe in usmeritve za preprečevanje duševnih motenj in krepitev duševnega zdravja po epidemiji. Ključno je, da se vidik duševnega zdravja upošteva v različnih aktivnostih in ukrepih. Z javnozdravstvenim ukrepanjem na področju duševnega zdravja posegamo v kompleksne sisteme, kjer so procesi prepleteni in medsebojno povezani. Učinkovito in celovito odzivanje na potrebe s področja duševnega zdravja lahko dosežemo s sodelovanjem vseh, ki so aktivni na tem področju – od uporabnikov in strokovnjakov do odločevalcev. Prizadevamo si, da bi to dosegli v novem triletnem akcijskem obdobju nacionalnega programa duševnega zdravja (2021-2023), ki bo ključno z vidika varovanja duševnega zdravja po epidemiji koronavirusne bolezni.