Pripombe Združenja na vsebino novele ZZDej

1. Potreba po diferenciaciji  cen zdravstvenih storitev med javnimi zdravstvenimi zavodi in koncesionarji v predpisih o financiranju zdravstva in zdravstvenega zavarovanja. V zvezi s tem je predlagano, da se v spremembi  zakona jasno določi, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije prilagodi cene zdravstvenih storitev glede na dejanske stroške izvajalcev, na naslednji način

»Kadar izvajalec specialistično bolnišnične dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe ne izvaja

nujne medicinske pomoči,

medicinske rehabilitacije,

preskrbe s krvjo in krvnimi pripravki (vključujoč transfuzijo krvi),

patoanatomske dejavnosti,

mu Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v ceni zdravstvenih storitev prizna dejanske stroške.«

2. Omejiti je treba izvajanje programa koncesionarja v skladu z obsegom podeljene koncesije oziroma glede na število zaposlenih zdravstvenih delavcev pri koncesionarju. Predlagamo, da se financiranje koncesionarja naveže na obseg programa, ki je določen s koncesijsko pogodbo, in na število zaposlenih zdravstvenih (so)delavcev. Na ta način se obseg izvajanja storitev ne bi povečeval prek dogovorjenih meja zgolj zato, ker se storitve plačujejo po realizaciji oziroma dejansko opravljenem delu.

3. Izvajalec zdravstvene dejavnosti lahko opravlja dejavnost le v svojem imenu in za svoj račun. Takojšnja uveljavitev tega pogoja bi povzročila, da številni javni zdravstveni zavodi ne bi mogli več izvajati svojih programov, kar bi močno zmanjšalo dostopnost do storitev, kot so nenujni reševalni prevozi, RTG preiskave, zdravstveni programi v zaporih, za odvisnike, dispanzerji za duševno zdravje, zobna protetika, dializni prevozi in podobno.

Združenje zato predlaga:

a) da se določi izjeme od tega pravila

b) da se omogoči prehodno obdobje najmanj 36 mesecev, ki bo omogočilo, da javni zdravstveni zavodi lahko prilagodijo svoje delovanje, ter nemoteno, pred zaprtjem programov opravijo vse obravnave iz čakalnih seznamov.

4.) Spreminjajo se pogoji glede odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti.

Zahteva, da je odgovorni nosilec zaposlen, bi lahko pomenila, da javni zdravstveni zavodi zaradi odsotnosti ali pomanjkanja določenih strokovnjakov ne bi mogli več izvajati nekaterih dejavnosti (npr. centri za odvisnike od prepovedanih drog, dispanzerji za duševno zdravje, RTG preiskave, zobna protetika in tudi ginekologija na primarni ravni), kar bi zmanjšalo dostopnost do zdravstvenih storitev. Predlagamo izjeme za določene dejavnosti in možnost izvajanja teh dejavnosti na podlagi podjemnih ali pogodb o sodelovanju oziroma civilnopravnih pogodb.

Predlaga se sprememba besedila glede odgovornosti nosilca zdravstvene dejavnosti. Določi naj se, da je odgovorni nosilec za posamezno področje v javnih zdravstvenih zavodih na sekundarni ravni vodja oddelka ali vodja druge organizacijske enote (npr. klinike), skladno z obstoječo organizacijsko strukturo, ki ga imenuje strokovni direktor, v javnih zdravstvenih zavodih na primarni ravni pa to funkcijo prevzame strokovni vodja ali vodja službe za področje, za katero je izdano dovoljenje.

5.) Nasprotujemo ukinitvi Zdravstvenega doma za študente.

6.) Novela zakona uvaja novo kategorizacijo bolnišnic v tri kategorije: splošne bolnišnice, specialistične bolnišnice in dnevne bolnišnice.

Dnevne bolnišnice niso posebna statusna pravna oblika, kot so splošne in specialistične bolnišnice, ampak predstavljajo le način izvajanja zdravstvene oskrbe, ki jo izvajajo vse bolnišnice, zato je tovrstna kategorizacija neustrezna. Prav tako nasprotujemo zahtevi, da splošna ali specialistična bolnišnica v določeni regiji na podlagi pogodbe o sodelovanju zagotavlja neprekinjeno zdravstveno varstvo za dnevno bolnišnico. Takšna zahteva bi namreč lahko povzročila, da bolnišnice ne bi mogle izvesti realizacije svojega lastnega, s pogodbo določenega programa in zagotavljati neprekinjeno zdravstveno varstvo  za svoje paciente, kar je njihova osnovna naloga.

Predlagamo naslednjo kategorizacijo:

Univerzitetni klinični center: je bolnišnica, ki izvaja neprekinjeno večino zdravstvene dejavnosti iz tretjega odstavka 3a. člena v organizacijskih enotah, ki so pridobile naziv  klinika, klinični oddelek ali kliničnih inštitut

Univerzitetna bolnišnica oziroma javni zdravstveni zavod na terciarni ravni

Splošna bolnišnica

Specialna bolnišnica

7.) Novela določa, da mora imeti direktor ali strokovni direktor vsaj 5 let delovnih izkušenj na področju zdravstva, od tega 3 leta na vodilnih oziroma vodstvenih položajih. Opozarjamo, da to še dodatno zoži že tako omejen nabor kandidatov, ki bi bili pripravljeni prevzeti vodenje javnega zdravstvenega zavoda. Ta pogoj tudi preprečuje, da bi za te položaje kandidirali izkušeni strokovnjaki iz gospodarstva. Poleg tega vezava mandata strokovnega direktorja na mandat direktorja lahko privede do situacije, ko bi zavod ostal brez vodstva, kar bi negativno vplivalo na kontinuiteto dela. Predlagamo, da se določi, da lahko novi direktor v enem letu po nastopu funkcije predlaga razrešitev strokovnega direktorja, če je to potrebno.

8.) Glede izvajanja tržne dejavnosti predlagamo, da se pogoj, po katerem mora javni zdravstveni zavod v celoti izpolniti program storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (preračunano kvartalno) veže na določeno področje izvajanja programa storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (preračunano kvartalno) in ne na celoten program. Če na tem področju ni izpolnjen program storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, se ne sme izvajati tržne zdravstvene dejavnosti. Hkrati predlagamo, da se v zakon vnese izjema od tega pogoja na način:

»Pogoj, da javni zdravstveni zavod v celoti izvaja program storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (preračunano kvartalno) se ne uporablja, v kolikor programa storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja  (preračunano kvartalno) ne more izvesti iz objektivnih razlogov, ki jih določi minister, pristojen za zdravje«.

Enako izjemo predlagamo v delu, kjer so določeni pogoji za izdajo soglasja za delo pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti.

9.) Pogosto se zgodi, da po odhodu zdravstvenega delavca iz javnega zdravstvenega zavoda, kjer ni mogoče zaposliti novega, pride do podelitve koncesije, na katero se nato prijavi isti zdravstveni delavec. Zato predlagamo, da se v zakon vključi določilo, po katerem se (so)zdravstvenemu delavcu, ki je bil zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu, ne podeli koncesija za isto dejavnost vsaj 5 let po prenehanju delovnega razmerja v tem zavodu. Enako pravilo naj velja tudi za izvajalca zdravstvene dejavnosti, pri katerem se je ta delavec zaposlil.

10.) Predlagamo, da bo moral izvajalec za pridobitev koncesije zaposliti najmanj število usposobljenih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, ki jih bo imel financirane v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje.

11.) Predlagamo, da pred podpisom pogodbe med koncesionarjem in Zavodom za zdravstveno zavarovanje koncesionar predloži dokazilo o zaposlitvi potrebnega števila zdravstvenih (so)delavcev, kot to določa zakonodaja o financiranju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja.

Če koncesionar ne izpolnjuje tega pogoja, pogodba ne bo podpisana, koncesija pa se mu odvzame. Poleg tega predlagamo, da če Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije med trajanjem koncesije ugotovi, da koncesionar nima zahtevanega števila zaposlenih, se program koncesionarju ustrezno zniža za določen čas ali pa se ga začasno prenese na drugega izvajalca zdravstvenih storitev v okviru javne zdravstvene mreže.

12.) Zakon naj določi, da obseg programa zdravstvene dejavnosti oziroma zdravstvenih storitev, ki je priznan s koncesijsko pogodbo, velja tudi za dejavnosti oziroma storitve, ki se po predpisih o financiranju zdravstvenega varstva in zavarovanja plačujejo po realizaciji. Hkrati naj Ministrstvo za zdravje ohrani diskrecijsko pravico, da zaradi števila čakajočih nad dopustno čakalno dobo za posamezno vrsto storitev s sklepom določi izjeme.

13.) Opravljanje dela s strani zaposlenih pri drugem izvajalcu na podlagi soglasja

Predlagamo, da se omogoči izdaja soglasja in opravljanje dela po podjemni pogodbi tudi za zdravstvene sodelavce, kot so psihologi in defektologi, ki so zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih, ne le za zdravstvene delavce.

14.) Zaposleni s krajšim delovnim časom naj bi imeli obveznost, da jim javni zavod najprej ponudi polno zaposlitev, preden jim dovoli dodatno delo drugje. Vendar pa je možnost ponudbe pogodbe za polni delovni čas odvisna od specifičnih okoliščin v posameznem javnem zavodu, kar pomeni, da ne more biti avtomatična obveznost (odvisno je od potreb in razpoložljivih sredstev v posameznem zavodu). Ta določba bi lahko namreč prisilila javne zdravstvene zavode, da zaposlujejo izven kadrovskega in finančnega načrta, brez zagotovljenega financiranja. To dodatno otežuje zdravstvenim delavcem pridobitev soglasja za polno zaposlenost, kar nedvomno vpliva na njihovo pravico do svobode dela in dela po podjemni pogodbi. Predlagamo, da se besedilo ustrezno spremeni.

15.) Zakon naj ne ovira dela zdravstvenih delavcev, ki poleg dela s krajšim delovnim časom v zdravstveni dejavnosti opravljajo delo na fakulteti, saj je to nujno za zagotavljanje pogojev za izvajanje zdravstvenih storitev na terciarni ravni. Predlagamo, da se določi izjema za tovrstne zaposlitve.

16.) Za izdajo soglasja za dodatno delo javni zavod ne bo smel imeti lastne potrebe po dodatnem, dopolnilnem oz. delu, ki presega polni delovni čas zdravstvenega delavca, pri čemer zakon opredeli, da se šteje, da ima javni zavod potrebo po tem delu, če kadarkoli v obdobju izdanega soglasja za istovrstne zdravstvene storitve sklene podjemno pogodbo. Iz navedenega je mogoče razumeti, da tudi v kolikor je javni zdravstveni zavod sklenil podjemno pogodbo za izvajanje neprekinjenega zdravstvenega varstva, soglasja ne sme podati. Predlagamo ponovno preučitev, saj v nasprotnem primeru delodajalec ne bo upravičen do podaje soglasij zaposlenim.

17.) Predlagamo bolj ugodno davčno obravnavo podjemih pogodb tudi za podjemnika.

Tatjana Jevševar,

direktorica