Opozarjamo, pošiljamo, pišemo strategije. Vse to ostane v nekih predalih.

Vodenje zavoda ste prevzeli leta 2001. Večkrat poudarite, da je družinska medicina vaša največja ljubezen. Zakaj ste se odločili tudi za to funkcijo?

Motiv je bil zelo močan. Opazovala sem namreč kolege, ki so se odločali za delo kot zasebniki oziroma koncesionarji, in se spraševala o razlogih za njihovo odločitev. V zvezi s tem sem napisala celo diplomsko delo, v katerem sem se spraševala, kako lahko vsebine, ki motivirajo zasebno delo, vpeljemo v javni sistem zdravstvenih domov. Torej v okolje, kjer nas je več, kjer smo lahko še boljši, kjer je delo veliko varnejše. In tukaj gre za čisto področje organizacije dela in managementa.

Kateri so bili glavni motivi?

Večja samostojnost pri delu, izbira sodelavcev, odločanje o nakupih in investicijah, večja fleksibilnost, soodločanje vseh članov tima. To so bili glavni motivi, da sem se odločila za vodenje zdravstvenega doma, ki je ravno prav velik, da mi še omogoča združevanje vloge direktorice (po statutu združujem funkcijo direktorice in strokovne vodje) in zdravnice.

Gre za dve različni področji dela, za medicino in management.

Usklajevanje obeh delovnih mest mi je na začetku predstavljajo velik izziv, saj je za vsako izmed teh dveh področij značilen zelo drugačen način dela in razmišljanja. O tem učim tudi svoje specializante. Kot zdravniki smo naučeni, kako stvari narediti najbolje, kako biti samostojni, kako ves čas izrazito nadzorovati potek dela, v manjši meri pa smo naučeni, kako delegirati delo in zaupati sodelavcem. Po drugi strani je glavna naloga direktorja oz. managerja, da delo organizira in delegira. Ocenjuje se ga po tem, kako dobro delo opravijo drugi. Direktor je dober, če dobro dela tim. Ti dve paradigmi je težko usklajevati. Ko se preklapljam iz ene vloge v drugo, za to potrebujem čas, ki ga potrjujejo tudi v teoriji – torej od 20 minut do pol ure – da začnem razmišljati drugače. Skozi leta se človek seveda utrdi, zato danes oba poklica usklajujem precej lažje.

Toda izzivov nikoli ne zmanjka. S kakšnimi se soočate pri vodenju ljudi?

Glavni izziv mi trenutno predstavlja delo z mladimi ljudmi, ki prihajajo v naše time. Ti so polni svežih, drugačnih idej, navad in življenjskih prioritet. Morala sem sprejeti, da razmišljajo drugače, da je čas, ki prihaja, njihov čas in ne več moj, da jim predstavljam okvir in da sem tukaj zato, da jim dajem spodbudo, zaupanje in podporo. Da jim dovolim, da tudi oni odločajo, in jih hkrati učim, kako bi vsi skupaj delali bolje v korist pacienta in tudi zaposlenih. Slednje smo v zadnjih letih začeli izrazito poudarjati. Glavno orodje pri premagovanju teh izzivov je komuniciranje, znotraj tega pa iskrenost. Slednje se nanaša na to, da zmoreš sprejeti različne ljudi, tudi tiste, ki so drugačni, morda na nekem področju boljši od tebe. Pri vodenju ljudi se trudim, da nisem vselej glavna odločevalka, pač pa pospeševalka razvoja v smer, za katero se odločimo skupaj.

Ali pa vam jo določi sistem.

Tudi na tem področju znamo biti zelo izvirni. Delamo v korist bolnika, zato sistemske smernice poskušamo interpretirati in prilagoditi bolnikom ali lokalnim potrebam. To lahko pomeni, da kdaj hodimo tudi po robu, a se o tem odločamo skupaj, na kolegijih, in skupaj prevzamemo odgovornost. Razlog za tak način dela je vselej vsebinski, torej dobrobit za paciente in zaposlene. V zadnjem obdobju poudarjamo tudi skrb za zaposlene.

Veliko investirate v zaposlene.

Na srečo nimamo težav s kadrom. Pri nas se ljudje radi zaposlujejo.

Kako jih iščete in nato tudi zadržite?

Z dobrimi medsebojnimi odnosi in s tem, da smo učni zavod. Med prvimi sem kot mentorica v hišo privabila specializante družinske medicine. Ker imamo dobro organizacijsko kulturo, se pri nas dobro počutijo in ostanejo zelo dolgo časa. Nekateri zdravniki so se k nam deset let vozili celo iz Ljubljane. Smo učni zavod za medicinske sestre, fizioterapevte, psihologe, lahko torej tudi za profile, za katere morda celo nimamo programa.

Spodbujamo tako strokovna izpopolnjevanja in izobraževanja zaposlenih kakor tudi osebno rast. Sredstva črpamo iz tržne dejavnosti. Vsakemu zaposlenemu omogočamo izobraževanje, pridobivanje specialnih znanj, fleksibilen delovni čas, plačamo del šolnine, sodelujemo pri razpisovanju štipendij.

Vsako leto imamo redne letne razgovore, na katerih se ne pogovarjamo le o profesionalnih, pač pa tudi o osebnih ciljih; pri zaposlenih upoštevamo različna življenjska obdobja, zato prisluhnemo njihovim prioritetam in jih skušamo uskladiti s profesionalno kariero.

V zadnjih letih ste ogromno vlagali tudi v prostore, opremo.

Kar zadeva obnovo glavne stavbe, imamo na srečo zelo dobro dediščino in dobro osnovo, saj so pred 30 leti postavili objekt s 6000 kvadratnimi metri. S pomočjo sredstev EU smo ga v skladu s sodobnimi okoljskimi in energetskimi standardi uspešno sanirali, zato imamo na področju energetike 40 odstotkov prihranka. V okviru hiše smo prenovili prostore za nove dejavnosti. Zmanjšali smo prevelike čakalnice in organizirali delo tako, da pri nas ni več čakajočih v čakalnici.

Sledimo trendom v stroki. Posodobili smo enoto za nujno medicinsko pomoč, v kateri smo predvideli manjšo operacijsko dvorano. V slednji želimo imeti tudi ambulanto za terapijo bolečine. Največje načrte imamo na področju diagnostike; radi bi pridobili MR ali CT in nadgradili to dejavnost na lokalni ravni.

Vi osebno ste aktivni tudi na področju kreiranja politik primarne zdravstvene ravni na državnem nivoju. Kaj menite o kadrovski problematiki na področju družinske medicine?

Na področju primarnega zdravstva nam največji izziv predstavlja pomanjkanje kadra, predvsem zdravnikov. Kljub večletnim opozorilom odločevalcem nam izboljšav na tem področju ni uspelo doseči. Zelo je zaskrbljujoč podatek, da konstantno upada število prijavljenih kandidatov na specializacijo iz družinske medicine. To vodi do tega, da imamo v Sloveniji že območja (npr. Metlika), kjer prebivalci nimajo družinskega zdravnika ali pediatra, in da se pogovarjamo o opredeljevanju bolnikov na zavode, kar je zame nedopustno. Menim, da je ta problem tako pereč, da ga politika ne bo več mogla dolgo ignorirati in da pomena primarne zdravstvene ravni ne bo več mogla všečno poudarjati zgolj na načelni in formalni ravni.

Greva po vrsti. Kaj je za mlade zdravnike glavna ovira, da se ne odločijo za specializacijo iz družinske medicine?

O tem se dlje časa sprašujemo vsi, ki na kakršenkoli način kreiramo to specializacijo.

Prva ovira, na katero opozarjajo študentje medicine, je, da so v družinski medicini prevelike obremenitve na delu; povejo nam, da takih naporov ne bodo zmogli in da ne želijo delati na tak način. Prvi ukrep, ki bi največ prinesel mladim in tudi nam, ki smo že v sistemu, je razbremenitev. Mladi želijo dinamično delo, o svojem delu želijo soodločati, in čeprav je družinska medicina zelo pestra in kompleksna, si želijo pri svojem delu več tehničnih postopkov in posegov, npr. male kirurgije, ultrazvoka, pregledov očesnega ozadja, ORL. To so dejavnosti, ki jim nudijo tudi ugled v družbi, ta pa je za mlade zelo pomemben.

Zdravniki družinske medicine so pogosto obravnavani kot »vratarji«, ki paciente spuščajo na sekundarno raven.

Že leta opozarjamo, da smo zasuti s premnogimi administrativnimi nalogami, ki jih ZZZS zdaj sicer poskuša odpraviti in zaradi katerih nam zmanjkuje časa, ki bi ga morali nameniti obravnavi pacientov. Ves zdravstveni sistem temelji na primarni zdravstveni ravni. Mi predstavljamo vstopna vrata v sistem in to je velika obremenitev. Poznali naj bi vsa pravila zavarovalnice in jih razlagali pacientom, kar je za družinskega zdravnika nevzdržno. Ko se pogovarjam s kolegi zdravniki na sekundarnem nivoju, se čudijo, kako to, da tako dobro poznamo vsa pravila in se z njimi tako obremenjujemo. V dogovoru z ZZZS smo zato predlagali številne ukrepe.

Predlagali smo, da vsa dela, ki niso vezana na stroko, prevzamejo drugi zdravstveni sodelavci; da bi bolniški stalež vodila medicina dela, pripomočke predpisovala zdravstvena nega ali celo prodajalec. To je treba prenesti na druge sodelavce. Zdaj jih v sistemu ni, a drugače ne bo šlo.

Tudi naši pacienti si želijo, da bi imeli zanje čas, da bi jim nudili storitve s področja medicine, ne pa administracije, kar zahteva zelo zapleten zdravstveni sistem.

Tudi plačani ste slabše kot kolegi z drugimi specializacijami.

To je druga ovira, zaradi katere se mladi zdravniki ne odločajo za to specializacijo. Družinski zdravniki smo umeščeni v za dva plačna razreda nižji izhodiščni razred, kar nam je uredil Fides in kar je sramota. Tudi Ministrstvo za zdravje je trenutno naklonjeno ureditvi tega področja, da bi bil izhodiščni razred višji za tri do pet razredov, kar bi lahko bilo spodbudno.

Se pa bodo morali o tem strinjati sindikati, vlada in vsi odločevalci v procesu pogajanja …

Kar bo spet nov trd oreh … Ampak če se bomo zavedali, da ne rešujemo zdravnikov ali sistema, temveč dostopnost državljanov Slovenije do zdravstvenih storitev, bo odločitev morda lažja.

Kako komentirate namero MZ o skrajšanju trajanja specializacije iz družinske medicine? Kaj bi to pomenilo za vsebino in kakovost specializacije?

Specializacija družinske medicine je dobro urejena in omogoča, da dobijo specializanti na kroženju zelo veliko znanja. Sama lahko kot mentorica in članica izpitne komisije zagotovim, da je znanje specializantov družinske medicine na zelo visoki ravni. Zato smo absolutno proti skrajšanju specializacije. Temu nasprotuje Katedra za družinsko medicino, oglasil se je tudi dekan Medicinske fakultete. Mislim, da je šlo za neuraden predlog, saj so specializacije urejene v skladu z evropsko zakonodajo in se jih ne da krajšati na tako enostaven način.

Želimo pa doseči cilj čimprejšnjega vključevanja specializantov v delo, da bi ti paciente opredeljevali že zadnji dve leti, kar pa je mogoče že zdaj. Problem je, da specializanti tega ne želijo, ker so v prehodnem življenjskem obdobju, ko še izbirajo kraj bivanja in se ne želijo vezati na en zdravstveni dom. Večina se jih ne prijavi na razpis za določen zdravstveni zavod.

Na te težave opozarjate že vrsto let. Kaj se v zvezi s predlaganimi rešitvami uresničuje?

Ministrstvu smo v prejšnjem tednu poslali svež nabor predlogov za razbremenitev, za katere menim, da so konkretni in dobri. Razdelili smo jih na kratkoročne in dolgoročne. Pomenili bi velike korake v spremembi sistema zdravstva. Minister je spremembam naklonjen, vendar uradno nismo prejeli še nobenega stališča. Odločevalci so oni. Mi čakamo odgovore.

Tudi ZZZS ne bi smelo biti vseeno, da vsak Slovenec nima svojega izbranega zdravnika. Če dejstvo, da za te neopredeljene državljane ni rešitve, ker nimajo pravice do vstopa v sistem, staleža, napotnice, odločevalcev ni prepričalo, da smo tik pred zlomom, potem ne vem več, kaj jih lahko še prepriča.

Ste zdravniki družinske medicine preveč potrpežljivi?

Velikokrat imam slabo vest, da smo v preteklosti nekoliko po »gandijevsko« naredili vse, kar so nam naložili. Zato se od nas pričakuje, da bomo tako ravnali še naprej. Ker zdravniki po naravi nismo uporniki, da bi stavkali, da bi šli na cesto. Opozarjamo, pošiljamo, pišemo strategije …Vse to ostane v nekih predalih. Kaj to pomaga ljudem, če jim rečemo, da je za takšno stanje odgovorna politika in to vsakič druga?

V okviru Katedre za družinsko medicino smo imeli sestanek z vsemi prvaki političnih skupin. Predstavili smo jim vse težave, razumeli so naše stiske. Toda od takrat se ni zgodilo nič. Epidemija je vse ustavila.

In prav v času epidemije sta se vloga in pomen delujoče primarne ravni izkazala za ključna.

Uspehi reševanja epidemije slonijo na primarni zdravstveni ravni. Koliko novih nalog brez prave usmeritve so nam naložili dobesedno čez noč. Sama sem bila v veliki stiski, saj nisem vedela, ali bomo tem nalogam kos. Nismo vedeli, ali bo pred vrati vsak dan čakalo pet, 50 ali 500 covidnih bolnikov. Čeprav se v medijih pogosto prikazuje, kako se je sekundarna raven uspešno borila z bremeni epidemije, so bili vsi njihovi bolniki najprej naši; prav vsak je bil pregledan, oskrbljen in varno pripeljan ter predan v bolnišnico.

Zelo aktivni pa ste tudi na področju obvladovanja epidemije.

Tako je. Že takoj na začetku epidemije smo pristopili k aktivnemu testiranju na covid-19, na začetku tudi brez sredstev, in zdaj skrbimo tudi za cepljenje! In za vsa izdana potrdila, ki jih državljani potrebujejo, da bo njihovo življenje spet teklo po starih navadah. Vse to se od nas kar pričakuje. Upravne enote niso bile pripravljene podaljšati časa za izdajanje listin za digitalna potrdila, šolniki ob sobotah niso hodili na cepljenje, saj je to njihov prost dan. Mi pa smo ponovno tiho in vse naredimo. Sprašujem se, ali je tako prav.

Bo epidemija pustila posledice na zdravju ljudi?

Mislim, da bodo posledice na zdravju ljudi velike, saj vsi ne dobijo tistega, kar potrebujejo. Med zdravnike in paciente je posegla tehnologija. Preplavljeni smo z elektronskimi sporočili, ki jih pacienti pišejo ob sobotah, nedeljah in včasih nimajo vsebine, ki zadeva zdravje. Oboji smo nezadovoljni, ker si želimo osebnega stika. Počasi se vračamo k starim načinom dela, a veliko priložnosti za zdravljenje je bilo zamujenih. To bo zagotovo imelo posledice; predvsem zaradi začasnega opuščanja preventivnih dejavnosti in zamujenega časa za pravočasno diagnostiko.